Danes je 7.7.2020

Input:

Nadomestilo plače v breme delodajalca

14.4.2020, , Vir: Verlag Dashöfer

4.1.3.6 Nadomestilo plače v breme delodajalca

Breda Koren

Več informacij glede nadomestil v času epidemije koronavirusa tukaj.

Nadomestilo plače v breme delodajalca

Delavcem, vključno z javnimi uslužbenci, pripada plača za čas opravljanja dela. V primerih in trajanju, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljnjem besedilu: ZDR-1), in tudi v primerih, določenih v zakonih s področja socialnih zavarovanj in področnih kolektivnih pogodbah, ima delavec pravico do nadomestila plače, in sicer takrat, ko bi moral delati, a iz različnih opravičljivih razlogov dejansko ne dela. Nadomestilo plače delavcu pripada tudi takrat, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca (prvi odstavek 137. člena ZDR-1).

Nadomestilo plače temelji na zagotavljanju kontinuitete plačila v zakonsko določenih primerih, pri čemer višina nadomestila plače ne more biti višja, kot plača, ki bi jo delavec prejel, če bi delal.

Nadomestilo plače lahko gre v breme delodajalca, lahko pa v breme drugega zavezanca, odvisno od podlage za nadomestilo. V tem prispevku se bomo osredotočili na nadomestila plače, ki bremenijo delodajalca.

Splošna pravila o osnovi in odmeri nadomestila plače

V sedmem odstavku 137. člena ZDR-1 so določena splošna pravila glede osnove in odmere nadomestila plače. Če z zakonom ali kolektivno pogodbo ni drugače določeno, se nadomestilo plače izračuna od delavčeve povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti. Če delavec v obdobju zaposlitve v zadnjih treh mesecih ni delal in je za ves čas prejemal nadomestilo plače, je osnova za nadomestilo enaka osnovi za nadomestilo plače v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti.

V skladu s 126. členom ZDR-1 je plača sestavljena iz osnovne plače, dodatkov in dela plače za delovno uspešnost. Glede na to in ob upoštevanju sodne prakse, se v osnovo za nadomestilo plače vštevajo osnova plača, stalni dodatki in delovna uspešnost.

Če delavec v celotnem obdobju zadnjih treh mesecev ni prejel niti ene plače niti ni prejemal nadomestila plače, je osnova za izračun osnovna plača delavca, dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi (sedmi odstavek 137. člena ZDR-1).

V kolektivnih pogodbah dejavnosti je lahko osnova za odmero in višina nadomestila plače za posamezne primere odsotnosti določena drugače, zato je vedno treba preveriti tudi kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca.

V zvezi z osnovo in odmero nadomestila plače, kot jih določajo kolektivne pogodbe, je treba opozoriti na 9. člen ZDR-1, ki določa, da se lahko s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ZDR-1 (razen izrecno določenih izjem, med katere pa nadomestilo plače ne spada). Iz tega izhaja, da se v primeru, ko je ureditev glede nadomestila plače za določeno odsotnost v ZDR-1 ugodnejša, uporabijo določbe ZDR-1.

Nadomestilo plače zaradi letnega dopusta

Pravica do plačanega dopusta je osnovna pravica vsakega delavca, ki jo pridobi s sklenitvijo delovnega razmerja. Za zagotovitev minimalnega počitka je določen minimum trajanja letnega dopusta. Pravici do plačanega letnega dopusta se zaradi njegovega namena tudi ni mogoče odpovedati. Tako v skladu z drugim odstavkom 159. člena ZDR-1 letni dopust v posameznem koledarskem letu ne sme biti krajši kot štiri tedne, ne glede na to, ali dela delavec polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Minimalno število dni letnega dopusta delavca je odvisno od razporeditve delovnih dni v tednu za posameznega delavca.

Letni dopust je na splošno urejen v ZDR-1, in sicer od 159.-164. člena ZDR-1. Tako za vse delavce veljajo pravila glede pridobitve pravice in minimalnega trajanja letnega dopusta, sorazmernega dela letnega dopusta v primerih, ko je v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, izrabe letnega dopusta in načina izrabe ter neveljavnosti odpovedi pravici do letnega dopusta.

Glede kriterijev za določanje trajanja letnega dopusta je treba upoštevati tudi kolektivne pogodbe dejavnosti, za zaposlene v državnih organih in lokalnih skupnostih pa Zakon o delavcih v državni upravi.

Nadomestilo plače v času letnega dopusta se izplača v višini 100 odstotkov osnove, odmerjene v skladu s splošnimi pravili o odmeri nadomestila plače, ki jih določa sedmi odstavek 137. člena ZDR-1.

V zvezi s pravico do letnega dopusta v primeru krajšega delovnega časa je treba izpostaviti, da pravica do minimalnega letnega dopusta namreč ni odvisna od števila ur delovnega časa delavca.

Delo s krajšim delovnim časom je relevantno z vidika plačila nadomestila plače za letni dopust, ki je sorazmerno delovnemu času. Delavec