Danes je 16.5.2022

Input:

Razporejanje delovnega časa pri zaposlitvi za krajši delovni čas

26.1.2022, , Vir: Verlag Dashöfer

2022.01.1.1 Razporejanje delovnega časa pri zaposlitvi za krajši delovni čas

Strokovni avtorski kolektiv Odvetniške pisarne Bohl d.o.o.

Delovni čas je eden bistvenih institutov delovnega prava in je pomemben tako za delodajalce kot za delavce. Omejevanje in organiziranje delovnega časa na eni strani delodajalcu omogoča ustrezno organizacijo delovnega procesa ter obračun stroškov dela, na drugi strani pa daje delavcu možnost usklajevanja poklicnih in družinskih obveznosti ter prostega časa. Čeprav je delavec dolžan opravljati dogovorjeno delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, praviloma na določenem kraju in v določenem časovnem obdobju, delodajalec pri opredeljevanju tega časovnega obdobja in razporejanju delovnega časa ni povsem samostojen, temveč mora pri tem upoštevati omejitve, ki jih postavlja delovnopravna zakonodaja. V prispevku so obravnavana vprašanja, povezana z njegovo razporeditvijo, pri čemer je poseben poudarek na razporejanju delovnega časa delavcev, ki imajo pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za krajši delovni čas.

V skladu s prvim odstavkom 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (1) je določilo o dnevnem ali tedenskem delovnem času in razporeditvi delovnega časa ena izmed bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi. Pri tem velja izpostaviti, da se stranki v pogodbi o zaposlitvi lahko dogovorita o konkretni razporeditvi delovnega časa delavca ali se glede delovnega časa sklicujeta na veljavne zakone, kolektivne pogodbe, ki zavezujejo delodajalca oziroma splošne akte delodajalca.

ZDR-1 razporejanje delovnega časa ureja v 148. členu, pri čemer loči med enakomerno in neenakomerno razporeditev delovnega časa, dopušča pa tudi možnost začasne prerazporeditve delovnega časa. Pri enakomerni razporeditvi polni delovni čas ne sme biti razporejen na manj kot štiri dni v tednu, kar ne velja za delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom od polnega, saj je njihov delovni čas lahko razporejen tudi na manj kot štiri dni v tednu. Za neenakomerno razporeditev delovnega časa je značilno, da je v nekaterih časovnih obdobjih delovni čas delavca daljši od polnega, pri čemer ne sme biti daljši od 56 ur na teden, v drugih obdobjih pa je krajši od polnega, in sicer traja manj kot 40 ur na teden, pri čemer se polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od v zakonu opredeljenega.

Ne glede na razporeditev delovnega časa mora delodajalec pred začetkom koledarskega oziroma poslovnega leta (če se to razlikuje od koledarskega) določiti letni