Danes je 18.11.2019
Input:

Vračilo sorazmernega dela regresa za letni dopust

28.8.2019, , Vir: Verlag Dashöfer

2019.09.1.3 Vračilo sorazmernega dela regresa za letni dopust

Irena Kamenščak, univ. dipl. prav.

Na podlagi ZDR-1 je pravica do regresa za letni dopust vezana na pravico do letnega dopusta. ZDR-1 v prvem odstavku 161. člena določa, da ima delavec, ki sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno razmerje pri delodajalcu med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve (sorazmerni del letnega dopusta). Četrti odstavek 131. člena ZDR-1 pa določa, da če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa za letni dopust.

Če torej delavcu preneha delovno razmerje med koledarski letom (zaradi kateregakoli razloga) ali če je nastopil delovno razmerje pri delodajalcu med koledarskim letom in tako pri tem delodajalcu ni (ne bo) zaposlen celo koledarsko leto, mu je ta delodajalec dolžan zagotoviti le izrabo sorazmernega dela letnega dopusta ter mu posledično izplačati le sorazmerni del regresa za letni dopust. V primeru da pa je delodajalec delavcu že izplačal celotni regres za letni dopust, kasneje pa je prišlo do prekinitve delovnega razmerja in tako delavec pri delodajalcu ni (ne bo) zaposlen celo koledarsko leto, pa ima delodajalec pravico zahtevati vračilo sorazmernega dela regresa za letni dopust – torej tistega dela regresa za letni dopust, ki se nanaša na del leta, ko delodajalec pri delavcu ni (ne bo) več zaposlen. Pri določanju pravice do regresa za letni dopust je ZDR-1 popolnoma jasen – če delavec ne dela pri delodajalcu celo koledarsko leto, mu pripada le sorazmerni del regresa za letni dopust – torej za čas, ko dejansko dela pri tem delodajalcu. To in samo to je njegova delovnopravna pravica. Če je delavec dobil več, kot mu na podlagi ZDR-1 pripada, je bil v »presežnem delu« neupravičeno obogaten, kar pomeni, da ima delodajalec pravico zahtevati vračilo tistega dela regresa za letni dopust, do katerega delavec na podlagi ZDR-1 nima pravice.

V tem delu se v praksi dejansko pojavita dve možnosti, in sicer:

a) delavec se s postavljenim zahtevkom delodajalca strinja in je pripravljen vrniti, kar je dobil »preveč«, kot mu na podlagi ZDR-1 pripada, ali

b) delavec na zahtevek delodajalca ne pristane.

V prvem primeru se delodajalec in delavec dogovorita o vračilu preveč izplačanega regresa za letni dopust, kar lahko storita na enega od naslednjih dveh načinov:

  • delavec sam vrne preveč izplačan znesek regresa za letni dopust (nakazilo na TRR delodajalca) ali

  • delavec skladno z določbo 136. člena ZDR-1 delodajalcu poda pisno soglasje, na podlagi katerega lahko delodajalec pobota svojo terjatev do delavca (del preveč izplačanega regresa za letni dopust) s terjatvijo, ki jo ima delavec do njega (npr. plača za določen mesec).

V praksi pa se dogodi tudi to, da delavec delodajalcu ne poda soglasja za izvedbo pobota in ne želi vrniti preveč izplačanega regresa za letni dopust. V takšnem primeru ima delodajalec dve možnosti:

  • sprejme, da delavec tega dela regresa za letni dopust ne bo vrnil ali

  • vloži tožbeni zahtevek zoper delavca, v katerem zahteva vračilo preveč izplačanega regresa za letni dopust.

Možno je seveda tudi to, da se delodajalec sam odloči, da vračila »preveč« izplačanega dela regresa za letni dopust od delavca ne bo zahteval, ali pa celo, da v sodnem postopku uspe, pa na koncu ne more uspešno opraviti izvršbe zoper delavca.

Glede na dejanske okoliščine na koncu običajno ločimo dve situaciji:

  • delodajalcu je »preveč« izplačan del regresa za letni dopust vrnjen ali

  • delodajalcu »preveč« izplačan regres za letni dopust ni vrnjen.

Od tega, kakšno